Sladoled za 95 evrov deli Italijo. Bi plačali toliko?

Kornet sladoleda za 95 evrov je to poletje v Italiji sprožil eno največjih gastronomskih polemik, piše portal Blic.

Specialiteta sladoledarne Mocambo iz mesta Rivo di Puglia v Apuliji, se imenuje Scettro del Re – "kraljevo žezlo" in je v resnici precej kraljevskega videza. Temu primerna pa je tudi njegova cena.

Prah okoli dragega sladoleda naj bi dvignila izjava italijanskega poslovneža Flavia Briatoreja, češ da je "vsak, ki plača toliko za sladoled, lahko samo kreten".

Mnogi so mu pritrdili, češ da je cena res absurdna, medtem ko drugi menijo, da cena odraža edinstveno izkušnjo, redke sestavine in skoraj dvestoletno družinsko tradicijo.

Zgodba tega nenavadnega sladoleda se začne leta 1840. Korenine recepta vodijo v slavno neapeljsko slaščičarno Gambrinus, kjer je nastala "Crema del Re" (Kraljeva krema), krema iz vanilije in dragih začimb, ki je bila po izročilu priljubljena sladica kralja Ferdinanda II. Burbonskega.

Znanje so kasneje prenesli v Apulijo, kjer družina Paparella že štiri generacije vodi slaščičarno Mocambo, ki je v tem času prejela tudi prestižno nagrado Tre Coni, ki jo vodnik Gambero Rosso podeljuje najboljšim italijanskim proizvajalcem umetniškega sladoleda.

Za razliko od mnogih proizvajalcev, ki so prešli na industrijsko proizvodnjo, so Paparelliji ostali zvesti obrti in sladoledom brez umetnih dodatkov in že pripravljenih osnov.

Naročiti ga je treba vsaj tri dni vnaprej

Kraljevega žezla ni mogoče dobiti kar tako.

Pripravlja se izključno po naročilu, vsaj tri dni vnaprej, pri njegovi proizvodnji pa se uporabljajo skrbno izbrane sestavine: sveže mleko, jajca proste reje, iranski žafran, pistacije iz Bronteja na Siciliji, sveža smetana in užitni lističi 24-karatnega zlata.

"Zlati listič daje predvsem vizualni učinek. V resnici je najpomembnejša kakovost surovin," je za Rai povedala Giuliana Paparella, lastnica sladoledarne.

Priprava traja vsaj tri dni, zadnji del postopka pa poteka pred gostom.

"Najprej uporabimo poparek iz izjemno dragocenega žafrana sorte Sargol, mleko krav, ki se pasejo na območju našega geoparka Alta Murgia, jajca kokoši iz proste reje in eno samo vrsto sladkorja," je pojasnila.

To ni le sladoled, ampak doživetje

"To ni le sladoledni kornet, temveč doživetje, ki traja uro in pol za zaprtimi vrati," pa je dodal Vincenzo Paparella, solastnik.

"To ni klasičen sladoled, ki ga kupiš mimogrede in poješ med sprehodom. Gostom najprej pokažemo vrč s kremo, ki se tri dni prepoji z žafranom, zato sladoled vidijo še preden sploh postane sladoled. Nato zmes damo v stroj, jo pripravimo, jo najprej poskusimo z žličko in nato sledi obred, ki mu pravimo "obleka" – ustvarjanje oziroma dokončna priprava korneta."

Ni najdražji na svetu

"Gre za celostno čutno izkušnjo. Ni pomemben le okus sladoleda. Kljub temu pa se mi zdi to nekoliko pretirano, to priznam," je za Rai povedala ena od domačink.

Druga pa je dodala: "Devetdeset evrov za sladoled je zame preveč. Ne glede na vse spremljajoče doživetje ga sama nikoli ne bi kupila."

"Nekoliko je res dražji, vendar nas nihče ne sili, da ga kupimo. Vedno se lahko odločimo in gremo drugam," pa je menila še ena od vprašanih.

Čeprav se 95 evrov sliši impresivno, italijanska specialiteta ni najdražja na svetu.

Guinnessov rekord ima japonski sladoled bjakuja, katerega porcija danes stane okoli 6.200 evrov.  Narejen je iz belih tartufov iz italijanske Albe, parmezana, paste sakekasu in užitnega zlata.

O njem smo pred leti, ko je bil malce cenejši, pisali tudi mi.